Naša misija? Zbrati sredstva za tiste, ki so takrat prvi priskočili na pomoč – gasilce in gorske reševalce.

Organizirali smo, igrali, povezovali in čutili, da je to (preprosto) prav.
In potem … smo bili presenečeni.

Iz TD Solzice Ravne in KS Žerjav smo prejeli naziv “Varuhi solzic” – časten in ganljiv poklon, ki nas je dobesedno pustil brez besed. A če bi morali izbrati eno: hvaležnost.

Naj za konec govori kar naš basist:

“Šli smo zato, ker smo čutili, da je tako prav. In potem smo dobili neprecenljivo darilo. Iskrena HVALA iz src ljudi, ki jih je narava tistega četrtega avgusta skorajda zbrisala z obličja.“

Hvala vsem, ki ste z nami peli, pomagali, nosili, plesali in verjeli.
Ta naziv ni samo naš, je tudi in predvsem vaš.

Intervju ob obletnici skupine Sarcasm! _\m/

Sarcasm band 2021.

V torek, 26. 3. 2019, smo z učenci »zborbali« nastop na veliki šolski prireditvi na OŠ Škofja Loka–mesto, ki je potekala v prisotnosti njihovih staršev.

Iz zakulisja:

Na začetku našega krožka so bile razmere na trenutke kar nekoliko kaotične, saj je vseh pet tolkalcev naenkrat hotelo preizkusiti vse, kar bobni ponujajo. Potrebovali smo kar nekaj časa, da smo s skupnimi močmi vendarle uspeli organizirati hrup, ki se je občasno razlegal po prostorih šole. Nekaj učencev se je medtem zamenjalo, eden izmed njih z izrazitim potencialom pa se je z družino preselil na drugi konec Slovenije in zato kljub veliki želji ni mogel nadaljevati.
Ostali so uspeli v manj kot enem šolskem letu (dva učenca celo v dobrih dveh mesecih), kolikor smo bili skupaj, napredovati do te mere, da lahko samozavestno nastopajo na prireditvah. In to kljub temu, da do pred kratkim trije učenci doma niso imeli bobnov, na katerih bi lahko vadili.

Predvsem prvi dan se je začel nekoliko nervozno zaradi pomembnega dogodka, ki je bil pred mano. Zunaj je rosilo in spomnil sem se besed Richarda, da ob takšnih dneh prireditev obišče še več ljudi. To mi je dalo dodaten zagon in po ustaljeni jutranji rutini sem se odpravil na postajo Old Street, se vkrcal na Northern Line do postaje King’s Cross St. Pancras ter nadaljeval s Piccadilly Line do končne postaje Hammersmith, ki je bila nedaleč stran od Olympie. Na prizorišče sem prispel okoli 8.30 in na svoje veliko presenečenje ugotovil, da sem v svoji etaži skoraj sam. Razgledal sem se po ostalih prostorih in z izjemo osebja, organizatorjev ter enega razstavljavca nisem našel nikogar.

Na razpolago je bilo še dovolj časa za ogled 2. etaže, kjer sem že takoj naletel na vzhajajočo zvezdo bobnarske scene Kaza Rodrigueza, ki je očitno ravno priletel iz Amerike. Bil je sredi pogovora z osebjem, zato ga nisem hotel motiti in sem nadaljeval z ogledom produktov trenutnih vrhunskih proizvajalcev. Med njimi mi je v oči padel izdelek ToneAlly, rezultat zares domišljene ideje ustvarjalnega človeka. Po krajšem preizkusu in zanimivem pogovoru z njim sem se ponovno vrnil nadstropje višje. Razstavljavci so počasi začeli prihajati na prizorišče in pripravljati zadnje podrobnosti pred prihodom prvih obiskovalcev. Kot bi mignil, je ura odbila deset, vrata so se odprla, London Drum Show 2017 pa je dočakal svojo otvoritev. Sprva so mimo stojnic do t. i. Education Zone hodili le posamezniki, kmalu pa so jim sledile tudi večje skupine. V zavedanju, da svoj projekt poznam do potankosti in ga lahko kakovostno predstavim, sem se podal v boj za prvega obiskovalca. Z navdušenjem sem ugotovil, da je predstavitev naletela na plodna tla in da je bil led uspešno prebit.

Preden je prišlo do prvega večjega navala ljudi, sem svoj govor še nekoliko izpilil ter že uspel prodati prvi priročnik. Po kakšnih dveh urah pa je kot strela z jasnega prišlo do dogodka, ki je za nekaj časa postavil moj prostor celo v središče pozornosti. Glavni krivec za to je bil energičen 73-letni gospod po imenu Alan Roberts. S svojim tehničnim znanjem je povzročil pravo malo evforijo, ki je posledično še nekoliko pospešila prodajo priročnikov. Zadržal se je kar nekaj časa in mi delal družbo, nato pa odšel proti glavnemu odru. Svoj projekt sem uspel predstaviti ogromno ljudem, dobil veliko kontaktov in prejel mnogo pohval. Nekaj jih je bilo s strani izobraženih glasbenikov, ki so v priročniku videli enostavne, a uporabne vaje zase in za učence (več o priročnikih S.O.S.). Prireditev se je za obiskovalce razmeroma hitro bližala koncu ob 17. uri, za ostale pa nekoliko kasneje. Še enkrat sem se vrnil nadstropje nižje, kjer je bilo še vedno najbolj živahno, in uspel pridobiti še nekaj kontaktov. Utrujen, a izjemno zadovoljen, sem se po koncu prvega dne vrnil v Old Street.

Naslednji dan sem na prizorišče prispel nekaj pred 10. uro, ko se je pričel prvi naval obiskovalcev. Tokrat mi družbe ni delal Alan, a mi je vseeno uspelo nadzirati situacijo. Pri stojnici se je ustavilo veliko zanimivih ljudi, tako starejših kot mlajših, ki so z zanimanjem spremljali predstavitev. Med mimoidočimi sta se pojavila tudi bobnar iz Slovenije, s katerim sem bil v kontaktu že pred prihodom v London, ter prijatelj iz bobnarskega kampa v Grožnjanu pred tremi leti. Slednjega prvi trenutek nisem prepoznal, kar pa ni vplivalo na poznejše obujanje nepozabnih trenutkov v Istri. Poleg teh dveh obiskov pa se je na trenutke ponudilo nekaj prostega časa za pogovor s sosednjima predstavnikoma ACM. Šlo je za moškega promotorja, starega okoli 25 let, in žensko, nekje okoli 30 let. Oba sta se izkazala za sproščena sogovornika, ki pa pretiranega dela nista imela, saj so ju predvsem mlajši spraševali po dovoljenju za igranje na elektronske bobne. Na trenutke se je naredila manjša kolona čakajočih, ki so potrpežljivo čakali na svojih pet minut. Približno na vsaki dve uri pa se je oblikovala precej večja kolona, saj so na glavne nastope zvezdnikov čakali njihovi zvesti privrženci, radovedneži in spremljevalci. Bolj ko se je prireditev bližala koncu, manj priročnikov sem imel na razpolago. Eden zadnjih je šel v roke bobnarja Colina Woolwaya, ki sem ga že nekaj časa spremljal v reviji Rhythm in s katerim sem se dopisoval prek Facebooka. Gre za nizkoraslega možakarja s pozitivno karizmo in tipičnega angleškega šaljivca. Prireditev je bila s tem zame končana. Zadovoljno sem pospravil mizo in se odpravil do glavne dvorane, da bi ujel še zadnje trenutke nastopajoče zvezde, v tem primeru Dexterja Herculesa. Ni me ravno osupnil, je pa dokazal, da sodi na velike odre takšnih prireditev.

Po vrnitvi v Old Street sem nameraval dnevu primerno proslaviti, a mi je nek drug notranji glas narekoval, da bo za to še čas.

Let iz Brnika je potekal tekoče, pilot pa nam je v sončnem vremenu s preletom naših Alp ponudil zares prekrasno kuliso. Po govorici sodeč je bilo približno polovico potnikov na krovu Slovencev.
Celotno pot do letališča Stansted me je spremljala nervoza in negotovost, kot nalašč pa sem s seboj imel mapo, na kateri je pomenljivo pisalo »Vem, zakaj«. V glavi je to sprožilo takojšen preklop in misli so se ponovno zbistrile. V London grem s poslanstvom in to je življenjska priložnost, za katero je bilo treba trdo garati ter se marsičemu odpovedati. Moja dolžnost je, da to priložnost maksimalno izkoristim. Letalo easyJet je pristalo okoli 12.15 po londonskem času na manjšem letališču Stansted, kakšnih 40 km od središča Londona. Po manjšem zapletu (avtomat ni zaznal bančne kartice) mi je vendarle uspelo kupiti karto za vlak do Liverpool Street-a.

Med nadaljevanjem vožnje po angleškem podeželju so misli že tavale k preostanku dneva in srečanju z osebo, ki mi bo predala ključe od rezidence v Shoreditchu. Vse skupaj se je kar pošteno že vleklo, preden sem končno dojel potek železniškega prometa ter ugotovil, da potujem preveč na zahod. Pot se je nadaljevala nazaj proti vzhodu do postaje, ki je bila najbližja Charlotte Road-u. Od postaje do t. i. puba Bricklayers Arms je bilo treba prehoditi dober kilometer. Sledil pa je »hladen tuš«, saj na omenjeni lokaciji iz e-maila ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem pubu. Našel sem ga šele kakšnih 300 metrov stran s pomočjo aplikacije na telefonu, vendar tudi to ni pomagalo, saj me gostinec očitno ni pričakoval niti ni vedel za predajo ključev. Edina preostala možnost je bil obisk veleposlaništva, do katerega pa so me znova ločili kilometri.

Malo pred 17. uro mi je vendarle uspelo priti do ulice z iskanim naslovom, vendar že izven uradnih ur. Poskusil sem srečo s klicem, vendar neuspešno. V trenutku negotovosti pa so se vrata veleposlaništva odprla in takoj sem prepoznal obraz osebe, s katero sva bila v stiku preko e-maila. Stvari so se končno postavile na svoje mesto. Prejel sem rezervne ključe, se za približno pol dneva poslovil ter nadaljeval pot do Shoreditcha z mislijo na prihodnje dni, ki me čakajo v tem res živahnem delu Londona.

Z največjim veseljem pišem o enem najpomembnejših uspehov v mojem življenju – o zaključenem prvem samostojnem projektu zbiranja donacij za nakup elektronskih bobnov. Zdaj manjka le še pika na i – predaja osnovni šoli Stranje – in vsi skupaj bomo lahko rekli: “NE izgovorom, DA sanjam in željam!”.

Virtualno projektno delo na fakulteti je zdaj zamenjalo pravo projektno delo, ki me je obogatilo s številnimi novimi izkušnjami in spoznanji. Najpomembnejše pri vsem pa je dejstvo, da bo mladim talentom s tem omogočeno nemoteno razvijanje potenciala za bodočo konkurenčnost slovenskih bobnarjev v Evropi in svetu. Ne bi bilo pošteno, če ne bi omenil tudi izjemnih donatorjev, ki so pokazali, da so odprti za spremembe in imajo posluh za sodelovanje z mladimi, kar je ključnega pomena za prihodnost. To je dokazal že ravnatelj šole, ki je projekt podprl in zagotovil prostor na šoli. Kako se časi spreminjajo, sem razmišljal ob dejstvu, da sem mu kot najstnik občasno povzročal sive lase (bil je namreč moj razrednik in učitelj športne vzgoje), danes pa na tak način sodelujeva pri tako pomembnem projektu. Ob prvem sestanku mi je med drugim zaupal, da je v preteklosti tudi sam poskušal s podobnim projektom pomagati mladim, vendar je imel pri tem manj sreče.

Že na začetku projekta me je čakalo precej birokracije, ki pa sem jo uspel reševati s pomočjo izkušenj družinskih članov in predlogov kar treh različnih računovodij. Obiskovanje potencialnih donatorjev prav tako ni bilo nič bolj preprosto in mi je vzelo kar nekaj časa, kar se je v končni fazi nekoliko poznalo tudi na igranju. Vseeno pa se mi je vložen čas in trud poplačal in verjamem, da bo tako tudi v prihodnje. Pri donatorjih me je presenetilo to, da nisem naletel na nikogar, ki bi imel do mene negativen ali celo zaničevalen odnos, na kar sem se sicer pripravil. Tu in tam se je pojavilo kakšno nerganje, vse ostalo pa so bile “utemeljene” zavrnitve ali prazne obljube. Ko potegnem črto pod vse skupaj, mi to dejstvo vliva še dodaten optimizem, da smo daleč od klišejsko “zahojene” družbe in da lahko z nekaj dobre volje in nesebičnosti skupaj soustvarjamo še boljšo Slovenijo.

Za slednje pa bodo zagotovo poskrbele naslednje generacije, zato se že veselim predaje bobnov in srečanja z vsemi tistimi, ki se jim razširijo zenice in dvigne pulz že ob pogledu na ta inštrument. Ob tej priložnosti bom pripravil tudi posebno presenečenje, ki bo – v to verjamem – ostalo v spominu vsem.

V zadnjih nekaj mesecih sem videl in doživel dovolj takšnih in drugačnih izgovorov glede igranja bobnov. Za nekatere bi sicer lahko rekel, da držijo, vendar mislim le na tiste posameznike, ki bi instrument radi zgolj enkrat v življenju preizkusili. Za vse ostale ni izgovorov!

Zakaj menim, da se ljudje, ne glede na starost, ne bi smeli odreči svojim željam in sanjam zaradi cene instrumenta, glasnosti, velikosti ali katerega koli drugega razloga? Prvič zato, ker že z interesom in željo naredijo najpomembnejši korak, drugič pa zato, ker lahko vsak tak posameznik v sebi skriva neskončen potencial, ki bi ga moral razvijati.
Vem, da situacija za marsikoga ni rožnata in da se stežka prebija iz meseca v mesec, vendar je po svetu veliko takšnih, ki se ravno zaradi pomanjkanja še bolj trudijo in si s tem ustvarijo svetlo prihodnost. Po mojem mnenju si nihče ne zasluži biti prikrajšan pri možnostih in mora v to tudi sam verjeti.
S tem prepričanjem sem začel razmišljati o zgoraj omenjenem dobrodelnem projektu »Bobnarski S.O.S. – Na pomoč bobnarjem«, s katerim bi ob pomoči donatorjev posameznikom omogočil možnost nakupa ustreznih bobnov. Najbolj ustrezni bi bili sicer akustični bobni, vendar niso edina ali nujno najbolj primerna izbira. Živimo namreč v okolju, prežetem s tehnologijo, zato je prihodnost tudi v elektronskih bobnih.
Projekt s posamezniki je imel velik potencial, vendar je bil zaradi različnih razlogov praktično neizvedljiv. Na tej točki pa nisem odnehal in sem svojo priložnost poiskal pri osnovni šoli Stranje. To je bila zame najbolj smiselna izbira, saj na mladih svet stoji, poleg tega pa ravno oni kažejo največ zanimanja.
Zanimanje pa je pokazala tudi šola, ki ima k sreči posluh za tiste, ki ne zmorejo ali ne morejo uresničiti tistega, kar si želijo.

Prepričan sem, da bomo ob prisotnosti donatorjev pri predaji bobnov s ponosom pokazali, da je bil vložek namenjen pravi stvari in pravim osebam, ki bodo uspešno oblikovale bobnarsko prihodnost.

V oktobru sem pisal o učenki, ki nekoliko izstopa po starosti oziroma “modrosti” (za bolj korekten izraz). Poleg tega pa izstopa tudi po tem, da ima Parkinsonovo bolezen. Ampak to še ni vse …

Ob njenem klicu pred dobrima dvema mesecema dejansko nisem vedel, kaj naj si mislim, še manj pa, kaj naj pričakujem. Opciji sta bili jasni: »vzemi ali pusti«. Zaradi “primanjkljaja” učencev in zaradi izziva sem priložnost kljub manjši negotovosti sprejel. Niti sanjalo se mi ni, da bom že na samem začetku postavljen v situacijo, ko bi poučevanje lahko predstavljalo še večji izziv kot njej učenje. V tem času pa se je izkazalo, da večjih razlik v primerjavi z ostalimi sploh ni; nekoliko se pozna le hitrejša utrujenost. Presenetila me je njena vnema, saj je sama od sebe izvajala vaje, za katere nisem bil prepričan, da bi jih glede na njeno bolezen lahko uspešno izvedla ali sploh želela izvesti. Pa mi je dokazala nasprotno.

Mogoče bi zvenelo kot izkoriščanje situacije, vendar me je prav ta izkušnja pripeljala do ideje, da bi v proces učenja vključil tudi raziskovanje dogajanja v možganih. Ideja se mi je sprva zdela nora in zelo ambiciozna, a v današnjih časih ni nič nemogoče. S to predpostavko sem naredil prvi korak in se začel informirati o tem kar pri učenki ter prejel že marsikateri odgovor. Veliko raziskav je nastalo že na temo glasbe, splošno dejstvo pa je, da ima nedvomno zdravilni učinek in jo zato nekateri ugledni zdravniki namensko uporabljajo pri zdravljenju. Ritmi spodbujajo možganske valove, kar pomeni, da je um bolnika po eni strani aktiviran in v pripravljenosti, po drugi strani pa pomirjen in sproščen. S tem se lahko omilijo tesnoba, živčnost in tudi znaki depresije.
Vsekakor ni slabo izvedeti kaj več o teh stvareh.

Učenka mi je povedala, da je bila prisotna že na različnih dogodkih po svetu, ki so izpostavljali Parkinsonovo bolezen in učinke glasbil na zdravljenje, med drugim tudi v ZDA, kjer je spoznala slavnega igralca, producenta in aktivista Michaela J. Foxa. Slednji naj bi za raziskave namenjal ogromno denarja in je zaslužen za marsikatero zdravilo, ki je na trgu. Prisotni pa so bili tudi številni drugi, ki so se uspešno zdravili z glasbo. Med njimi pa je bil tudi primer, kjer je zaradi poskusa “manipuliranja” z metodami električnih impulzov stanje sicer sprva omililo, kasneje pa je bolnik postal shizofren. Verjetno bom sam v primeru česa podobnega raje ostal pri glasbi.

Kljub vsemu pa me kot nepoboljšljivega radovedneža zanima, kaj se dogaja pri bolj kompleksnih nalogah oziroma težavah, s katerimi se soočamo bobnarji. S finančnega vidika je to zame trenutno nedosegljiv projekt, je pa na tem področju še veliko neznanega, kar ga dela še toliko bolj zanimivega. Če si dovolim sanjati o tem, da bi nekoč od kakšnega tujega vlagatelja dobil na razpolago dovolj sredstev, da bi si lahko privoščil kaj takšnega, bi bila to zagotovo ena najboljših referenc.

Možnosti vedno so, vendar bo za zdaj treba še nabirati izkušnje in znanja v realnosti.

“Od kleti do večjih odrov in statusa glasbenika instrumentalista. Zgodba, v kateri bi se našel marsikateri glasbenik, vendar še nihče v žanru, ki pri nas še vedno velja za izključno ljubiteljskega in amaterskega.” Skoraj leto dni je že minilo od objave članka na Kamnik.info, v katerem je bila s tem naslovom moja zgodba prvič predstavljena “širši” javnosti.

Odločitev o karieri glasbenika je bila zame ena od večjih in pomembnejših prelomnic v življenju. V letu dni pa se je spremenilo marsikaj. Po eni strani sem v tem času uspešno začel s poučevanjem, izdal prvi priročnik in prišel do rednega dohodka, po drugi strani pa sem še vedno enako željan novih izzivov in dokazovanja. Vesel in hvaležen sem, da se je priložnost pokazala v obliki predstavitev in klinik v bližnji okolici, kot vrhunec pa naslednjo leto celo v prestolnici Anglije – Londonu. Če bi mi nekdo pred dobrim letom dni govoril o tem, bi se verjetno vprašal na čem je…
Sedaj pa je to realnost in v London grem v upanju na nadgradnjo svojega glasbenega znanja, pa tudi povezav med njihovimi bobnarji ter njihovo glasbeno kulturo, ki je ena najpomembnejših v svetu. Kot za sam priročnik, pa me tudi v tem primeru čaka temeljito planiranje in angažiranje, da bo možno z aktivnostmi začeti že prvi dan.

V tem času pa sem spoznal tudi nekatere ovire, ki so mi kljub vsej vnemi preprečevale, da bi v celoti izpeljal zamišljeno. Nekaj takšnega se mi je zgodilo s “sago” o videih, ki pa bodo kot vse kaže, vendarle prišli na vrsto kmalu. Projekt je bil sicer zasnovan že pred nekaj meseci, ker pa mi ga ni uspelo realizirati v predvidenem času, sem posledično jemal to kot osebni “poraz”. Ampak to je pač sestavni del “igre življenja” in s časom se človek dejansko vse manj obremenjuje s tem. Vsaka zgodba ima dve plati, zato sem slabo voljo zamenjal za razmišljanje o dodatnih spremembah in nadgradnjah, ki bodo na koncu (upam na to) dale še boljši rezultat ter dodano vrednost priročnikoma. Spremembe oziroma prilagoditve pa gotovo sledijo tudi v drugem delu priročnika, ki bo bolj ustvarjalno naravnan.

Nadgradnje koncertov pa bomo po nekoliko daljšem premoru v decembru nadaljevali tudi s Sarcasmi, ki nas po besedah podpornika iz t.i. “druge generacije poslušalcev” vsi poznajo, pa o nas “nič” ne vedo. Vsi smo že lačni koncertov in čas je že bil, da “zver” ponovno pride na spregled. Kvaliteta bendov pri nas se še naprej dviguje, kar postavlja letvico še višje in predstavlja še večji izziv za band.
Kar se tega tiče, bomo pri nas težko dosegli nivo svetovnih prestolnic glasbe, kljub dejstvu, da se povsod po svetu čedalje več glasbe ustvarja doma na računalniku. Alternativna glasbena scena še zmeraj v glavnem “životari”, verjamem pa, da vsak uspešen korak katerega od posameznikov ali skupine vsaj malo pripomore k tem, da se stvari premaknejo na bolje in da začnemo bolj ceniti, kar imamo.